Verjetno smo edina država na svetu, katere državljani sovražimo svoje državne praznike. Seveda nekateri, ne vsi. Začnemo že kar z novim letom. Baje smo med redkimi v Evropski uniji, ki smo drugega januarja še prosti. Če bi vodil vlado Janez Janša, bi se za prosti drugi januar obrisali pod nosom. 8. februar, Prešernov dan – kulturni praznik. Zdaj je že res nekaj časa minilo od takrat, ko je eden od direktorjev nekega podjetja navrgel delavcem, češ, ali bomo slavili še tega pijanca! In so delali. Glede verskih praznikov se tokrat ne bom opredeljeval, ker bom takoj prejel etiketo, da širim sovražni govor proti RKC.

Eden najbolj osovraženih praznikov desničarjev je zagotovo dan upora proti okupatorju, 27. april. Njihova neudeležba na proslavah to kaže. Seveda sem tudi letos spremljal njihove komentarje na račun tega praznika. V bistvu je zelo žalostno in skrb vzbujajoče. Pokvarjenost pač ne pozna meja.
Takoj za njim je drugi maj. Baje se dela strašanska škoda, ker se ne dela. A res? Poleg desničarjev je ta praznik trn v peti predvsem delodajalcem. Res, nikoli nimajo dovolj! Pravijo tudi, da smo tako rekoč edini v Evropi, ki praznujemo drugi maj. In zakaj ne? Saj smo poleg Hrvatov tudi edini v Evropi, kjer posamezniki in desne politične stranke še vedno poveličujejo kolaboracijo.